Fantomski kit je rabil temu, da so lahko še naprej molčali o belih okostjih. Vseeno pa je bil, tako kot vse fantazme za prekrivanje molka, beli kit nehote ustvarjen z veliko več vsebine, kakor so želeli njegovi tvorci. Zato se je zalezel v vsakogar, ki je slišal zgodbo, da jo je širil naprej. Beli kit, odtis tistega, kar naj bi ostalo zamolčano in skrito, je paradoksno postal ena najbolj razvpitih svetovnih legend.
Kar je še en dokaz, da smo ljudje občutljivi za molk in ga ne zgrešimo, čeprav prekritega z izmišljijami ali s tišino, ni važno. Nekaj v nas opozarja, da molk nikoli ni naključen, in se nam ušesa takoj postavijo v pozor! Molčanje pač ni naravno, človek je klepetavo bitje, bolj kakor šoja, bolj kakor so opice. Evolucija nam je vsadila potrebo, da napetosti v sebi pomirimo z govorico. Če molčimo in prostovoljno tvegamo duševni mir, se bržkone bojimo besed, se bojimo realnosti, ki jo izvrtajo besede. Prebivalci tistega kitolovskega kraja so z molkom ščitili preživele pred tem, da bi postali ljudožerci. Ena sama beseda bi jih za vedno spremenila. Zaščitili pa so tudi sebe, ker ob ljudožercih ne bi mogli več živeti in z njimi spati v skupnih posteljah in od njih prejemati hrano za preživetje. In tudi otroci bi se težko igrali z otroki tistih, ki so jedli njihove očete. Zato se beseda ni smela dotakniti belih okostij, zato je moral fantomski kit varovati molk.