Nekateri imajo 58-letnega Stephena Marksa celo za zlahka razdražljivega, zlovoljnega godrnjavca. Zelo je občutljiv, še posebej, če se ljudje vtikajo v njegove osebne zadeve, in zelo nestrpen do vseh vrst človeških neumnosti. Kot intelektualec s širino in bogato zakladnico znanja prav ne strpi, če sliši kakšno neumnost. Prva ljubezen Stephena Marksa je bil sicer tenis, vendar pa se z njim ni mogel preživeti, zato se je podal v modno industrijo. V šestdesetih letih je najprej delal za angleškega množičnega proizvajalca plaščev, potem pa je leta 1972 ustanovil French Connection. Podjetje je postalo državna last leta 1984, Marks pa ima še vedno v lasti 52,4 odstotka vseh delnic. Dve leti pozneje je kot vodilno oblikovalko za hišo najel tedaj že uveljavljeno kreatorko Nicole Farhi, par pa sta postala tudi zasebno in imata že odraslo hči.
Anekdota (ki pa je vseeno resnična) pravi, da je bil prvi Marksov posel za French Connection dva tisoč platnenih srajc, ki jih je naročil proizvajalcu v Hongkongu. Dal mu je navodilo, naj bo polovica srajc s kratkimi, druga polovica pa z dolgimi rokavi. Hongkonški partner ga je razumel preveč dobesedno in mu je izdelal dva tisoč srajc, ki so imele po en kratek in po en dolg rokav. Marsikdo bi ob tem skočil iz kože, toda ne Marks: niti mišica na obrazu mu ni trznila, povsem mirno je vzel škarje in odrezal dolge rokave pri vsaki od srajc ter jih prodal kot srajce s kratkimi rokavi.
Kar 25 let je bila kratica FCUK samo okrajšava za poslovanje med French Connection Hongkong in materinskim londonskim podjetjem, ki so jo uporabljali v faksiranih sporočilih. Potem pa jo je opazilTrevor Beattie, eden vodilnih kreativcev na svetu, jo uporabil kot senzacionalni marketinški trik in ustvaril legendarno zgodbo o uspehu.
Duo je skupaj zakuhal kar nekaj provokativnih in nevsakdanjih oglaševalskih kampanj, ki so dramatično dvignile zaslužek trgovske verige in pospešile maloprodajo. Dobiček je z 171 milijoni dolarjev leta 1998 poskočil kar na 411 milijonov v letu 2002, obratovalni profit pa v istem časovnem obdobju s petnajstih na 46 milijonov dolarjev. FCUK ima v tem hipu več kot 1.500 prodajaln v 25 državah sveta, poleg glavne linije oblačil pa se je v zadnjem času usmeril tudi v modne dodatke, sončna očala, zapestne ure, toaletne pripomočke, potrebščine za dom in gospodinjstvo ter dišave; za parfum, ki so ga predstavili leta 2000, so naredili odmevno mednarodno oglaševalsko kampanjo »Scent to bed« (Vonj za v posteljo).
Celo zasebni konjički Stephena Marksa so dobičkonosni: s svojim kapitalom je podprl uspešen film Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki režiserja Guya Ritchieja, Madonninega moža. Ko je šla franšiza restavracij Hard Rock Cafe v prodajo za 400 milijonov dolarjev, je bil njen drugi največji delničar. Njegov delež pri skupini French Connection ocenjujejo na 273 milijonov dolarjev.
Zdaj je pred Stephenom Marksom tako kot pred Goodsonom nov izziv: streti mora še ameriški oreh. Lani se je franšiza FCUK sprla z ameriškim družinskim združenjem (AFA) in zvezo ameriških prodajaln na drobno (FDS), pod katerega sodita tudi znameniti veleblagovnici Macy’s in Bloomingdale’s. Slednji so namreč dobili številne pritožbe strank zaradi izdelkov linije zanjo in zanj z nedvoumnim namigom FCUK Him in FCUK Her, pa tudi zaradi grobo nespodobnih oglasov za dišave FCUK. Prodajo na ameriškem trgu so začasno ustavili, vendar pa Stephen Marks še vedno trdno stoji za oglaševalsko kampanjo.
Similar Posts:
