Zasebni bankirji

Zasebni bankirji so dostikrat še bolj zlorabili svojo moč s pre­velikimi posojili, ki jim jih ljudje niso vrnili, ali pa prek oderuških obresti (npr. italijanski Lombardi), razlaga Zarlenga 3). Zaračunavati obresti je bilo prepovedano zgolj za netvegana posojila, a so banke našle načine, kako to zaobiti (npr. posojila tujim trgovcem so prikazovale kot menjalne transakcije med različnimi kovanci). Vendar tudi mestne oblasti niso bile imune pred sumljivimi praksami. Barcelona je leta 1400 ustanovila svojo mestno banko, ki sicer ni imela monopola — zasebne banke so obstajale vzporedno z njo.

Do leta 1433 so prikazovali, da so njene obveznosti trikrat večje kot depoziti, vendar pa so bile v resnici desetkrat večje. Lekcija: banke potrebujejo redne neodvisne revizije. Bankirji so na depozite kovancev izdajali potrdila in ko so si jih enkrat trgovci začeli izmenjevati, so kmalu ugotovili, da lahko izdajajo več potrdil, kot imajo depozitov. Tako se je začela multiplikacija kredita oz. bančništvo delnega kritja (fractional reserve banking’). Zarlenga piše:  »V več pogledih je bila ta monetarna moč večja od kraljevega nadzo­ra nad kovnico. Ta bančni denar je bil bolj resnična oblika fiat denarja in je (ekonomijo) dodatno oddaljil od blagovne menjave v primerjavi s kovanci iz žlahtnih kovin.

Največja napaka sholastikov, ki so vedeli, da imajo monetarne in eko­nomske zadeve tudi moralni pomen, je bila, da niso prepoznali pomembno­sti denarja, ustvarjenega skozi bančne depozite, in v njihovih delih ni najti nobene omembe tega. To je tudi razlog, da cerkev tega ni obsojala. Večinoma so obsojali komercialna posojila. S širitvijo in večjo dinamiko ekonomije pa je postalo jasno, da ni bilo mogoče obsojati zaračunavanja obresti na poslov­na posojila, prek katerih je trgovec lahko povečal svoje imetje.

Similar Posts:

admin

Back to top