Adijo narava!

11 years ago
Read Time: 2 minutes
by admin

Pred leti sva se z življenjsko sopotnico navdušila za kraškega ovčarja. Lep pes, dober čuvaj, zvesta duša, avtohtona slovenska pasma. Ampak kraškega ovčarja ne morete kupiti kar tako, kot kupite, denimo, prašiča za zakol. Na domu vas obiščejo ljudje od kinološkega društva, ogledajo si hišo in vrt, se pozanimajo o razmerah, v katerih bo pes živel, in šele na podlagi vseh izsledkov sklepajo, ali si mladiča zaslužite ali ne. In ves čas vam dajo vedeti, da je reč silno občutljiva, medtem ko imate vi rahlo tremo in dokazujete, da ste vredni zaupanja. Zadeva spominja na občutljivo operacijo posvojitve otroka ali postopek pred komisijo za OBMP.

Na predsednika sekcije in njegovo ženo sva, hvala bogu, naredila dovolj dober vtis in dobila psa, kar se ne posreči vsem, ki si tega želijo. Varuhi pasme lahko tudi odrečejo pravico do lastništva posamezniku, ki ne bi bil sposoben zagotoviti primernih razmer za srečno otroštvo pasjega mladiča ali pa bi odkrito kazal take značajske lastnosti, ki rejcem in lastnikom legla ne bi ugajale. Kaj preostane nesrečnim ljubiteljem te plemenite živali, ki padejo na preizkusu primernosti? Nič, naj se, če je to le mogoče, temeljito poboljšajo, naj si pridobijo vse tisto, česar nimajo, ali pa naj izvolijo preusmeriti svojo potrebo po nežnosti in druženju s cucki na nemškega ovčarja, recimo, ta je laže dostopen in bolj trpežen.

Se vam zdi to krivično? Je to diskriminacija ali ni? Je, ampak je tlakovana z lepimi nameni: zagotoviti slovenskemu avtohtonemu psu kar najboljše možnosti za razvoj. Zato naj bo skrb za svetlo prihodnost kraškega ovčarja stvar elite. Če niste del te elite in ne marate psa nobene druge pasme, si lahko v skrajnem primeru zaplodite lastnega otroka. Če ste plodni in imate plodnega partnerja. Kriteriji za pridobitev nakupne pravice za kraškega ovčarja so precej strožji kot pogoji za pridobivanje otrok po naravni poti. Teh omejitev pravzaprav sploh ni. Vsak je lahko roditelj, je zapisano v ustavi. Tudi tisti brez hiše in vrta, celo tisti brez stalne službe, celo tisti s porazno slabo gensko sliko. Celo tisti, ki se mu otrok po nesreči pripeti. Pravice otrok do dobre družine so potemtakem bistveno manj zaščitene kot istovrstne pravice psov. In pravice zaželenih otrok niso nič večje od tistih, ki na svet prihajajo po naključju. Prej narobe. Za otroka je čista loterija, komu in kam se bo rodil in kako se mu bo godilo. Najbolj krivično pa je to, da ga nihče ne vpraša, ali bi se sploh rad rodil!? Ampak to je zaenkrat še tehnično neizvedljivo. Zelo kmalu pa bo izvedljivo, da si bo dobra družina lahko zaželela še boljšega otroka. Nepopolna narava se bo postopoma, korak za korakom umikala pred lepotno genetiko. Lepi bojo še lepši in še bolj zdravi, bogati bojo še bolj uspešni, tisti, ki so po materi naravi bolj počasne sorte, bojo v primeri z inteligenčno popravljenimi videti še bolj za luno.