Počasnost je vzrok slabe telesne sposobnosti, slabih izkušenj, psihične zavore ali konstitucijske pomanjkljivosti (debelost, asteničnost…). Pri takem otroku previdnost ni slaba lastnost, vendar si večkrat ne upa narediti niti stvari, ki so nenevarne. Ta lastnost se razvije tudi zaradi psihičnih in socialnih zavor. V skupini lahko to postane velik problem, kar se odraža tako, da je drugim ne samo v napoto, ampak tudi v posmeh. Dovolj je, da prinese to izkušnjo od drugod, zaradi svoje občutljivosti bo napačno zaznaval in se počutil ogroženega tudi v skupini, ki ga je sicer sprejela. Tako nastanejo navidez preproste težave, na katere pa mora biti trener pazljiv in jih pravočasno odpraviti s preusmerjanjem pozornosti. Počasnega otroka spodbujamo z vajami in vsak dosežek, ki ga zaznamo mi ali pa otrok sam, nam pove, da smo dosegli najpomembnejši cilj – pridobili smo si njegovo zaupanje. Otrok bo zato laže napredoval in zavirajoče lastnosti bodo postopno popustile. To vsekakor ne pomeni, da bo postal hiter kot drugi, kar pa niti ni pomembno, bistvenega pomena je, da otrok sodeluje in doživlja lastni napredek, ki ga ohrabri in povečuje njegovo samozaupanje. Počasnežu pustimo več časa, da se vajam prilagodi in dela v ritmu, ki je zanj značilen. Dobiti mora potrebna navodila, pogovor z njim naj bo počasen, še posebno, ko mu podajamo nova navodila. Pozorno prisluhnimo njegovim mnenjem in predlogom. Navodila zanj je potrebno pravilno načrtovati in oblikovati ter jih prilagoditi tako, da so čim bolj enostavna. Več na: www.secretsinseduction.com