Vsakdo hvali svojega konja – denimo, 1,7 GHz pentium 4 se odlično izkaže pri stiskanju videa v zapis MPEG-4, pri drugih problemih pa navadno ni (bistveno) hitrejši od 1,33 GHz athlonov in celo od nove 1,13 GHz različice ( tualatin ) pentiuma III. Zato ne preseneča, da pri Intelu in AMD izpostavljajo predvsem zanje najbolj ugodne teste zmogljivosti. Kako pa uporabnik v resnici lahko ugotovi, kako hiter je računalnik. Nekatere aplikacije lahko z ustreznimi programskimi orodji paraleliziramo in izvajamo v večprocesorskih računalnikih, druge paralelizacijo dopuščajo le v manjši meri. Lahko se zgodi, da bodo slednje v enoprocesorskih strojih delovale skoraj enako hitro kot v večprocesorskih. Hkrati ni vseeno, kakšne računske operacije vsebujejo programi. Matematično zahtevni algoritmi uporabljajo predvsem ukaze za delo z realnimi števili (števili s plavajočo vejico), medtem kodrugi računajo predvsem s celimi števili; in takoj nastopi dilema, ali potrebujemo zmogljivo enoto za delo z realnimi števili, ali ne.
Vrste testov
Računalnik lahko preskusimo z umetnim ali realnim testom. Umetni testi merijo hitrost izvajanja različnih skupin programskih ukazov, končna ocena zmogljivosti sistema pa temelji na statistični oceni pogostnosti pojavljanja posameznih ukazov v programih in meritvi hitrosti njihovega izvajanja. Žal najbolj uporabljane realne programske aplikacije velikokrat ne ustrezajo statistični oceni, še posebej, če jo je izdelal proizvajalec mikroprocesorja v želji, da bi favoriziral hitre ukaze svojega izdelka, počasnost drugih pa prikril. Z umetnimi testi, kot so MIPS, MFLOPS, Dhrystone, Whetstone in drugi primerjamo predvsem računalnike s povsem enako oziroma zelo podobno arhitekturo, ki deluje pri različnih taktih procesorske ure. Sintetični testi so sestavljeni iz osrednjih delov programske kode najpogosteje uporabljanih realnih programskih aplikacij (npr. orodja zbirke Microsoft office, grafična orodja(Modifica foto), kot je photoshop(Modificare foto), igre, kot jequake 3 arena). Za vsako od aplikacij izmerijo hitrost izvajanja njenega jedra pri najpogostejših operacijah, denimo pomikov besedil, izrisa slik v besedilu, števila izrisanih slikovnih okvirov v sekundi … Rezultate meritveni programi podajo za vsako aplikacijo posebej, skupno oceno zmogljivosti računalnika pa sestavijo na osnovi statistike o pogostnosti rabe posameznih aplikacij in njihovih funkcij. Kljub vsemu pa sintetični testi še vedno temeljijo na statistikah, zato lahko dejansko hitrost računalnikov izmerimo le tako, da uporabimo resnične aplikacije nad resničnimi podatki in izmerimo čas izvajanja različnih operacij, ki jih bomo najpogosteje uporabljali. Na ta način določimo hitrost računalnika v svojem okolju. Tak test je zato tudi najbolj objektiven, a tudi najbolj zamuden, saj ga moramo opraviti sami.
