Leta 1958 je nastala evropska ekonomska skupnost, ki je povezovala Francijo, Zahodno Nemčijo, Belgijo, Italijo, Luksemburg in Nizozemsko. Leta 1969 so države na vrhu v Hagu v uradnem sporočilu zapisale, da si mora skupnost prizadevati za vzpostavitev monetarne unije. Naslednje leto je bila ustanovljena Wernerjeva komisija, ki naj bi pripravila smernice za uvedbo tega cilja. Čeprav je skupnost v naslednjih letih sprejela več resolu¬cij za postopno uvedbo monetarne unije, pa sta razpad brettonwoodskega sistema in nemško stališče, da sta gospodarska in politična unija predpogoj za monetarno unijo, prisilila svet finančnih ministrov (,Community Coun¬cil of Finance Ministers — Ecofin), da so načrt skupne valute preložili za nedoločen čas. V poznih 80-ih letih je bil ustanovljen enotni evropski trg na podlagi zakona, Single European Act, leta 1989 pa je bilo napisano Delorjevo poročilo o ekonomski in monetarni uniji. Padec berlinskega zidu novembra 1989 je pospešil tudi politično združevanje, leta 1992 pa so bila na podlagi predhodnih pogajanj sprejeta določila Maastrichtskega sporazuma, ki določajo ustanovitev Evropske centralne banke in skupne valute (pretvornik valut). Takratna britanska konservativna vlada Johna Majorja ni podprla ideje o skupni valuti, ki bi nadomestila funt. Predlagala je naj se ustanovi ,trdni ECU’, evropska valuta, ki bi jo upravljal Evropski denarni sklad (,European Monetary Fund`). Ta valuta bi obstajala vzporedno z nacionalnimi valutami in jih ne bi nadomestila. Vendar britanskega predloga niso upoštevali, zato se Velika Britanija ni pridružila monetarni uniji. Maastrichstki sporazum je povzel priporočila Delorjevega poročila in oblikoval ustanovitev evropskega sistema centralnih bank v federalni obliki. Čeprav je bilo videti, da predlog temelji na modelu ameriške Federal Reserve, pa strukturna organiziranost, funkcije, orodja monetarne politike in primarni namen ECB temeljijo na modelu zahodnonemške Bundesbank.
Similar Posts:
