Dreher omenja, da je bila za razliko od IMF Svetovna banka že od vsega začetka odvisna od kapitalskih trgov, zato je vedno posojala tistim državam, za katere je presodila, da bodo posojila lahko tudi vrnile. Pred letom 1980 je posojala skupaj z določenimi pogoji, ki so bili podobni pogojem IMF. Pokrivali so proračunske primanjkljaje, zmanjšanje pri¬manjkljaja na tekočem računu in devalvacije valute. Ker so se pričeli pogoji in nasveti IMF in Svetovne Banke precej pre¬krivati, je bil leta 1966 sprejet sporazum, ki je bolj jasno določal primarne naloge obeh institucij. Banka se je usmerila bolj v širše razvojne strategije in razvojne projekte. V sedemdesetih letih so se pogoji banke usmerjali na upravljanje z denarjem in kreditom, vladne izdatke, menjalne tečaje in zunanji dolg ter zmanjšanje tarif in subvencij. Banka se je pričela zavedati, da celo uspešni individualni projekti v slabem makroekonomskem okolju ne morejo prispevati k rasti gospodarstva. Ker ji njeno projektno posojanje ni omogočalo vpliva na strukturne spremembe, je leta 1980 uvedla strukturne programe posojanja. V okviru teh programov bi morale biti strukturne spremembe dosežene v 3-5 letih. Dreher o njihovih pogojih piše: »Pogoji so vsebovali izoblikovanje vsedržavnih investicijskih načrtov, povečanje spodbud za izbolj¬šano alokacijo virov, izboljšave v infrastrukturi, promocijo izvoza in zmanjša¬nje protekcionizma. Za spodbujanje oskrbe oz. dobave (supply) so v te progra¬me vključili natančne mikroekonomske pogoje. Preberite na pretvornik valut še več o tej temi.
Similar Posts:
- Jugoslovanska ustava 1974
- Evropska ekonomska skupnost
- Zasebni bankirji
- 5-HTP HORMON SREČE
- Razvoj v tehničnih elementih
Related Posts:
