Mobilni telefoni tretje generacije postajajo univerzalno komunikacijsko in informacijsko orodje. Združujejo najsodobnejšo tehnologijo in futuristično obliko, pri čemer je izrazit poudarek na izražanju posameznika: pošiljanju večpredstavnostnih sporočil, fotografiranju, urejanju fotografij, plačevanju računov, organiziranju delovnega dne. Vse našteto je namenjeno spretni in aktivni populaciji, kaj pa tisti »tihi« drugačni uporabniki, kako je poskrbljeno za njih?
Sodobna mobilna telefonija se širi z neznansko hitrostjo, ker je podprta z močnim kapitalom, nenehno razvijajočo se tehnologijo in, kar je najbolj mamljivo, ogromnim trgom. Nemogoče je z le enim izdelkom zadovoljiti potrebe celotnega trga, zato proizvajalci ponujajo izdelke, s katerimi želijo ugoditi različnim zahtevam posameznika. Nokia, na primer, ima izdelke analitično razdeljene na podlagi potreb, življenjskega sloga in individualnih želja v šest skupin. Zraven ponuja bogato opremo in možnosti uporabe bluetootha, infrardeče povezave in klasične kabelske, vse pa je podprto z različno hitrim prenosom podatkov.
»Ne, hvala!«
Proizvajalci se pogosto sprašujejo, ali se usmeriti na posamezen tržni segment in ravno zanj oblikovati poseben mobilni telefon ali pa z različno ponudbo in možnostjo kombiniranja medijev in dodatne ponudbe omogočiti individualnemu potrošniku lasten nabor njemu najbolj ustreznih elementov komunikacije.
Na primer, da se proizvajalec odloči in prav za starejše oblikuje poseben mobilni telefon, z velikimi tipkami in zaslonom. Pri tem lahko nastane paradoks, starejši se s takšnim obravnavanjem počutijo stigmatizirane in zato ne želijo imeti posebnih telefonov oblikovanih prav za njih. Ravno tako želijo uporabljati modne telefone kot vsi drugi. To potrjujejo tudi besede predstavnika Sony Ericssona Bruna von Nimana, ki sodeluje s konkurenco pri razvoju novih izdelkov in je specialist na področju človeških faktorjev: »Ne želimo izpostavljati nobene specifične skupine uporabnikov in se trudimo zadovoljiti potrebe celotne tržne skupine. Nekateri proizvajalci so že poizkušali oblikovati izdelke posebej za starejše ljudi in pri tem zaobjeti vse vidike, ki jih omenjeno področje zahteva, vendar je bil odgovor negativen.« Kar je logična posledica razmišljanja, da je nekdo lahko gluh pri 17 ali 70, tako kot smo lahko hendikepirani vse življenje ali le takrat, ko si zlomimo roko. Zato so se proizvajalci odločili, da s svojimi izdelki zadovoljijo potrebe čim večjega števila uporabnikov in poizkušajo potrebe enega tržnega segmenta povezati z drugim.
